Moje ime je Aljoša. V stik z muharjenjem sem prišel že kot otrok, namreč moj oče zelo rad muhari. Leta 2000 sem se na pobudo prijatelja včlanil v RD Kranj, kjer se je začela prva in prava ribiška pot. Prvih nekaj let sem lovil samo z imitacijo suhe muhe, kasneje s potezankami, danes pa se trudim še z imitacijami ličink. Moje prve suhe muhe so bile tako imenovane dvovidne in trovidne (bicolor in ticolor). Na pobudo istega prijatelja, zaradi katerega sem se včlanil v RD Kranj, sem začel tudi z vezavo umetnih muh. Njegov oče mi je naredil primež, sledilo je nekaj obiskov v trgovini z muharskim materialom, nekaj slik umetnih muh in rezultati so bili več kot vidni. Res da je bila moja prva suha muha podobna bolj cmoku brez oblike, kot pa imitacija muhe. Po nekaj sto zvezanih muhah so bili rezultati več kot zadovoljivi. Sicer ne bom rekel, da sem "glih" genij okoli vezanja umetnih muh , se pa trudim. OK, gremo naprej. Leta 2005 sem se pridružil družbi, ki tekmuje na Državnem prvenstvu v lovu rib z umetno muho. Ker sem se kot otrok (od 5-18 leta) aktivno ukvarjal s športom, mi merica adrenalina, ki ga dobim na omenjenih tekmah dobro dene. Poleg tega, sem spoznal veliko število odličnih slovenskih muharjev, s katerimi sem se spoprijateljil in od katerih sem se in se še učim tehnike in veščine muharjenja.

Danes mi muharjenje ne pomeni samo užitek v ribolovu ampak tudi način življenja.

 Jaz sem Melita. Kaj naj povem? Odkar je začel muhariti je bilo vsako leto slabše. Aljoša je postajal obseden s tem in jaz sem morala vse to prenašati . Samo muharjenje me na začetku niti ni zanimalo, vezanje umetnih muh pa mi je bilo interesantno z vidika ročnih spretnosti. Lansko leto (2006) sem prvič poskusila metati z muharico in kot se spodobi za začetnika, sem ujela lipančka in šarenko. To bi pa bilo vredno probati, sem si mislila ne samo z obrežja ampak tudi iz vode in tako sva se odpravila v trgovino po opremo in nato v vodo. Sicer pa vsi poznate pregovor, ki pravi: "Takšen si, s kakršnim se družiš". Priznati moram, da je občutek, ko na muharici držiš borbeno šarenko, res čudovit, ampak občutek in zadovoljstvo, ko jo spustiš nazaj v njeno kraljestvo, je še boljše.